Inflacija torej vpliva na višino donosov. Nič inflacije bi v resnici pomenilo, da bi bil evro, ki ste ga zaslužili danes, enako vreden tudi jutri.
Naša kupna moč ostane enaka. Kadar pa inflacija raste, mi izgubljamo kupno moč. Bistvo je v tem, da morajo naši letni dohodki rasti v skladu z inflacijo, naš kapitalski donos pa mora vsaj doseči stopnjo inflacije. Še bolje pa je, če jo preseže. Do inflacijskega tveganja pride, kadar je inflacija višja kot kapitalski donos na denar, ki smo ga vložili in kadar rast cen proizvodov in storitev prehiti rast naših letnih dohodkov. Zato veliko ljudi v obdobjih visoke inflacije poišče naložbe z zajamčenim donosom (vezane vloge, obvezniški skladi in obveznice, tuje valute). Vendar visoki delež naložb z zajamčenim dolgoročnim donosom vodi k zmanjšanju kupne moči. Vrednost obveznice z dospelostjo 30 let bo, na primer, na koncu zaradi inflacije, skoraj enaka vrednosti, ki smo jo morali plačati ob njenem nakupu. Čeprav so obveznice, predvsem državne, v obdobjih visoke inflacije donosnejše kot delnice, pa delnice v obdobju nizke inflacije dajejo vloženemu kapitalu večjo zaščito pred inflacijo in posledično višji donos. Uprava delniških družb lahko namreč zviša cene svojim proizvodom in storitvam, ter s tem poveča dobiček. Delniške družbe pa zaradi tega zvišajo vrednost dividend, ki jih prejemamo vlagatelji, kar podraži posamezno delnico. Inflacija lahko zelo vpliva na višino naših donosov. Nekateri vlagatelji, zato, da bi zmanjšali njen učinek, raje sploh ne vlagajo v vzajemne sklade, delnice, obveznice ipd., ampak imajo denar “varno” spravljen na bančnih računih.
Vendar tudi takšnim vlagateljem inflacija skozi čas vzame svoj davek in zniža kupno moč njihovih prihrankov; pri sedemodstotni inflaciji v desetih letih bi imel naš denar samo še polovico današnje vrednosti .
