Dandanes večina centralnih bank kot svoj primarni končni cilj zasleduje cenovno stabilnost. Le ta omogoča nizko in stabilno inflacijo, kar pospešuje gospodarsko rast in izogib problemu časovne nedoslednosti ter fiskalne nadvlade, vendar mora pri tem zagotavljati še finančno stabilnost. Mnogi ekonomisti menijo, da mora imeti za njegovo uspešno doseganje centralna banka izbrano eksplicitno nominalno sidro oz. bližnji cilj. Največkrat izbira med deviznim tečajem, denarnim agregatom in inflacijsko stopnjo. V zvezi s centralno banko se pojavlja pojem konzervativnost. Bolj je centralna banka konzervativna, manjša je nagnjenost k inflaciji in inflacijskim pričakovanjem. Konzervativnost v praksi pomeni, da imajo bankirji centralne banke drugačne preference kot politiki (to je zlasti vidno v obdobju pred volitvami). Gre za rešitev problema časovne nedoslednosti vlade in centralne banke. Če se preference bankirjev centralne banke razlikujejo od vladnih, je potrebno centralno banko zaščititi pred vmešavanjem politike – vlada centralni banki podeli določeno stopnjo neodvisnosti.
Dejansko nobena centralna banka ni povsem neodvisna, saj ne more voditi denarne politike popolnoma neodvisno od vlade. Ločimo dvoje vrst neodvisnosti: neodvisnost pri izbiri instrumentov (ekonomska neodvisnost) in neodvisnost pri izbiri končnega cilja (politična neodvisnost). Zaželeno je, da centralna banka prosto prilagaja instrumente denarne politike z namenom čimhitreje in uspešno doseči izbrani cilj. Na ta način je neodvisna pri izbiri instrumentov. Ni pa nujno, da je neodvisna pri izbiri končnega cilja (ga določi vlada). Centralna banka je neodvisna pri izbiri končnega cilja le, če je neodvisna od vlade. Ko je centralna banka neodvisna, je odgovorna sami sebi. Svojo odgovornost poveča še s svojo transparentnostjo. Centralna banka mora komunicirati z javnostjo, ji pojasniti svojo strategijo, cilje in načrte za dosego. S tem se zmanjša negotovost glede denarne politike, obrestnih mer in inflacije, kar omogoča privatnemu sektorju lažje planiranje. Najpogostejši način komunikacije je objava različnih poročil in tiskovne konference.
