Šola jahanja

Od nekdaj sem si želela znati jahati in čeprav je ta želja v meni tlela že od otroških dni, nisem doslej nikoli imela priložnosti. Ko sem bila otrok, smo stanovali v majhnem kraju, kjer ni nihče v bližini imel konjev – sem pa redno hodila na počitnice na kmetijo naših znancev, kjer sem lahko »pasla« kokoši in pobirala jajca, pomagala hraniti pujse in molsti kravo.jahanje Prva priložnost, v kateri mi je bila na voljo šola jahanja, se je pojavila šele, ko sem šla na študij v Ljubljano. Naenkrat sem bila precej samostojna, s trolo ni bilo težko oditi na drugi konec mesta oziroma bliže podeželju, konji pa so v tem času postali ponovno precej priljubljeni in jih je imelo vse več ljudi. Tako je bila tudi v bližini mojega študentskega doma šola jahanja, kamor sem šla večkrat zgolj občudovat konje in opazovat jahače, nazadnje pa sem se vendarle opogumila in se pozanimala o tem, kako učenje jahanja poteka in koliko bi me stalo.
Šola jahanja (kk-gibanje.si) seveda ni poceni, in če sem se hotela udeležiti začetnih ur, sem morala kar pridno delati preko študentskega servisa, poleg tega pa se odreči marsikateri drugi strani, ki mi je pomenila manj. Staršev namreč nisem mogla finančno obremenjevati s takšno stvarjo – že tako sta mi plačevala sobo za bivanje, mi dajala denar za karto za trolo in vlak ob vikendih domov, mi plačevala študentske bone … A kjer je želja, pač ni težko najti voljo za delo in zaslužek – tako sem lahko že po prvem mesecu dela začela tudi sama obiskovati ure jahanja oziroma samega učenja ravnanja s konji. Ker prej izkušenj s konji nisem imela in nisem jahala še nikoli v življenju, se je šola jahanja seveda pričela s spoznavanjem konj, njihovih lastnosti, njihove narave in tako naprej. Morala sem se naučiti pravil ravnanja s konjem in osnovne nege. Šola jahanja ni tako kot avtošola, kjer sedeš v avto in obrneš ključ – konj je namreč živo bitje, ki ima ravno tako svoje občutke, in če z njim ne znaš pravilno ravnati in mu prisluhniti, potem ni smiselno, da se jahanja sploh lotevaš.
Moje ure sicer niso bile tako pogosto, kot bi si želela, a počasi sem se učila in si nabirala izkušnje. Zdaj, ko sem pri koncu študija, lahko rečem, da sem odlična jahačica. In če bo vse po sreči, si bom seveda takoj, ko poskrbim za svoje lastno bivališče in druge pomembne reči v življenju, kupila tudi lastnega konja – ne morem si namreč predstavljati večje sreče.
https://www.youtube.com/watch?v=mF6DMJ8Pay0

Članki iz iste kategorije:

Nov.si