Se še spomnite osnovne šole? Učiteljev in učiteljic, sošolcev in sošolk, fizike, kemije, biologije, matematike, slovenščine, glasbe, športne vzgoje, gospodinjstva… In srednje šole, kjer ste doživeli prvo resno zaljubljenost, prve neopravičene ure, poleg tega pa so se marsikomu vse večkrat pojavili dvomi o smiselnosti šolanja in uporabnosti naučenega. Eden od pogostejših stavkov iz ust osnovnošolcev in srednješolcev danes (in verjetno odkar je osnovna šola obvezna) se glasi: »Le zakaj se moram to učiti, saj ne bom nikoli rabil!« Pa je to res? Včasih je, ker je veliko preveč snovi v šolah podane samo v teoriji, čeprav si vsi laže zapomnimo stvari, ki smo jih videli, doživeli ali pa vsaj razumemo njihovo vrednost. Le zakaj bi si naši možgani zapomnili celo vrsto formul pri kemiji ali enačb pri fiziki, če njihovo vrednost vidimo le za doseganje dobrih ocen pri testih? Skoraj vsi pa se spominjamo različnih poskusov, od izdelovanja vulkana in držanja za roke za prikaz molekulskih vezi pri kemiji, do metanja krede skozi okno za prikaz prostega pada in vrtenja svinčnika na vrvici kot primer centrifugalne sile pri fiziki. Če bi v osnovni ali srednji šoli učiteljica kemije v razred prinesla kozarec majoneze, tubo kečapa, različne namaze ali pijače iz trgovine, potem pa prebrala z njihovih etiket, kaj vse te jedi vsebujejo, nas ne bi vse že takrat bolj zanimalo, kaj te snovi, ki jih vsak dan jemo, sploh so? Mogoče asparaginska kislina ne bi ostala samo napis na etiketi in misel v glavi, da sem to mogoče enkrat v šoli že slišala…