Toda po njegovih besedah za problem niso krivi samo moda in modni oblikovalci. Ob tem spomni, da moda že od nekdaj postavlja v ospredje lepe in suhe ženske, toda to še ne pomeni nujno bolnih. Dovolj mu je primerjanja med anoreksičnimi in vitkimi manekenkami. Po njegovem manekenke opravljajo le enega od poklicev in k temu pač sodijo zmerno uživanje hrane, telovadba in zgodnje odhajanje v posteljo. »Sam ne maram koščenih deklet. Nikoli jih nisem predstavljal na svojih revijah. Moje manekenke nosijo tudi večje številke, denimo, italijansko 42. Res pa je, da izbiram dekleta z majhnim prsnim obsegom in ozkimi boki, saj take ustrezajo moji predstavi o estetskem. Moji suknjiči morajo kar zdrsniti na telo in pokazati vso svojo lahkotnost,« pravi Armani, ki je obenem kritičen do stanovskih kolegov. Navadno pošiljajo na modne brvi pretirano suhe manekenke samo zato, da bi s provokacijo preusmerili pozornost nase. Svojim kolegom, ki radi pretiravajo v tej smeri, svetuje, naj deklet več ne jemljejo kot objektov. »Pri modi gre za oblačila, ne za domislice, ki polnijo časopisne stolpce. Tudi današnji fotografi lovijo samo manekenke s praznim pogledom. Absurdnost, ki je postala vsesplošno razširjena smernica.« In kaj pričakuje, da bi lahko dosegli s kampanjo Melandrijeve? »Pripravljen sem se spoprijeti s problemom, vendar prosim, ne organizirajmo značilnih razprav za okroglo mizo, saj to ne pelje nikamor. K rešitvi problema bi veliko prispevalo že to, da tudi drugi stilisti ne bi pošiljali na modne brvi okostnjaških manekenk. Seveda je mogoče narediti še mnogo več,« je pred dnevi povedal v intervjuju za La Repubblico.
Toda vsi ne razmišljajo kot Giorgio Armani in za streznitev očitno nista dovolj niti smrtni žrtvi. Dva dni po smrti Ane Caroline Reston so vrhunski francoski modni oblikovalci zanikali, da je svet mode odgovoren za pritisk na mlade manekenke. »Žalostno je, da obstaja anoreksija, to je resničen družbeni problem, a zanj ni odgovoren modni svet,« je povedal predstavnik modne hiše Chanel, predsednik francoskega združenja za visoko modo Didier Grumbach pa prav tako vztraja, da je anoreksija družbeni problem, ki bi ga morali odpravljati z ozaveščanjem, ne s predpisi. »Nerazumno je, da bi zato, da bi se izognili hiranju mladih žensk, morali s predpisi urejati samo enega od mnogih poklicev, če pa dekleta k temu spodbuja vsa družba,« je prepričan Grumbach. Po njegovem je prepoved zgrešen odgovor na resen problem. »Moda odseva spremembe v družbi in ni vzrok zanje. Svetovnega zdravstvenega problema ne bi smeli spreminjati v svetovno dramo,« je neomajen Grumbach.
Kevin Grumbach at CTSI’s Retreat 2011 (Photo credit: CTSIatUCSF)
