Kolonisti so bili glede denarnih zadev od samega začetka v sporu z matič­nimi deželami, piše Zarlenga 3). Tako Angleži kot Nizozemci v kolonije niso pošiljali kovancev, saj v skladu z merkantilistično doktrino niso želeli, da bi trgovale med sabo, saj so hoteli, da bi domov pošiljale surovine (za razliko od afriških domorodcev so evropejski priseljenci denar poznali, ga upora­bljali in si ga seveda želeli). Redki kovanci so v kolonije prišli predvsem prek piratov ali prek trgovanja s špansko Zahodno Indijo (`West Indies’).

Kolonije so tako iz gole potrebe postale nekakšen monetarni laboratorij. Med letoma 1632 in 1692 so v kolonijah precej kmetijskih dobrin zakonsko razglasili za denar. To ni bila ravno blagovna menjava, saj so od časa do časa vrednosti izdelkov fiksirali z zakonom (podobno kot v davnih orientalskih kulturah). To obliko denarja je angleška krona dovoljevala, vendar so bili rezultati skromni. Vsak posameznik je namreč hotel plače­vati z najmanj zaželenimi dobrinami in še te so bile v slabem stanju. Leta 1652 je Massachusetts kljub angleški prepovedi dovolil Johnu Hullu, da je zgradil kovnico ter pričel kovati kovance s podobo dreves.

Bili so zlati in težki 67 zrn, natanko tako kot bizantinski bezanti. Kovnica je delovala do leta 1685. Večina materiala zanje je prišla iz Zahodne Indije. Toda vsi nakovani kovanci niso olajšali monetarnih zagat, saj so hitro odtekli nazaj v Anglijo, kjer so jih pretopili in ponovno skovali. Drugi eksperiment so bile zasebne zemljiške banke. Prva je vzniknila v Bostonu leto po zaprtju Hullove kovnice, vendar med ljudmi ni zaživela. Takšni poskusi so bili tudi v Conneticutu (1732) in Massachusettsu (1739). Tretja opcija se je pojavila v Severni Karolini, kjer je leta 1753 guver­ner predlagal uvedbo nomizma. Želel je izdajati bakrene kovance v maksi­malni količini 50 ton, ki bi bili eno tretjino več vredni od angleških penijev.

Nadzorniki kolonij so njegovo iniciativo prepovedali, kar je pomagalo širiti revolucionarno vzdušje. Konec 17. stoletja je v kolonijah živelo okoli milijon ljudi, kar je napra­vilo blagovno menjavo nepraktično. Zato so denar pričele izdajati tudi lokalne provincialne vlade. Prva se je tega lotila vlada v Massachusettsu leta 1690. Izdali so ‘bilis of credit’, obliko papirnatega denarja, ki ni bila krita z nobeno fizično stvarjo.

Članki iz iste kategorije:

• Novice s sveta mobilnih iger
• Šola jahanja
• Najceneje do svetlega doma
• Kaj so športni stavni nasveti?
• 4 nasveti za spletni zaslužek